»Veliko več govorimo o tem, kako bi bilo fino in kako so otroci 'zafurani', ali pa kako so otroci leni.«

»Na podlagi vsega, kar danes vem, sem prepričana, da morajo otroci, ki so bili posvojeni ali pa spočeti z darovano spolno celico, vedeti, kako so prišli na svet, da z njimi o tem odkrito govorimo.«

»Bistveno pri samem ustvarjanju je, da res vemo, o čem govorimo in kako to na otrokom primeren način izrazimo. Ne moremo jih izpostaviti nečemu, kar sami doživljamo kot težavo, nato pa jih temu kar prepustiti.«

»Za starša ni hujšega kot to, da nemočno gledaš, kako tvoj otrok nezaustavljivo propada pred tvojimi očmi, in da mu ne moreš pomagati.«

»Učitelje ozaveščamo o tem, kako pomembna je njihova funkcija. Učitelji so tudi sami v vojni, skušamo tudi njim nekaj dati, jih spodbuditi, da govorijo o svojih težavah in da oni potem igrajo vlogo psihosocialnega pomočnika otrokom v razredu.«

»Kako govoriti o travmi, o pozabi, o tem, da ne obstajaš.«

»Mislim, da zajci razumejo, kaj ljudje govorijo. Začutijo lahko, ali smo do njih prijazni, in dobro skrbimo zanje. Ko pazim nanje, se z njimi veliko pogovarjam in jim govorim, kako lepi in ljubki so.«

»Mislim, da ima to veliko močnejši učinek, kot pa če bi jih posneli posebej, kako o dogajanju govorijo ločeno.«

»Pomembno je, da se v teh časih zavedamo, da smo vsi, vključno z otroki, negotovi. Otroke skrbi, kaj bo z njihovim poukom, kako naj se učijo sami doma, kako naj preživljajo dneve ... Prav je, da se o teh občutkih pogovarjamo, da jih zaupamo nekomu, ki nas razume, nekomu, ki nas lahko potolaži in opolnomoči.«